REISENADLER - VETERINARSKI NASVETI

DEBELOST

2011-11-04T09:50:00.000-07:00

Debelost

Prekomerna telesna teža lahko zelo poslabša kvaliteto življenja vašega psa in resno ogrozi njegovo zdravje ter skrajšuje njegovo življenjsko dobo. Zato pazimo, da svojega psa hranimo v mejah njegovih potreb glede na težo, pasmo in aktivnost.

Prekomerna debelost vpliva na:

nastanek in poslabšanje artritisa,
pretrganje križnih kolenskih vezi,
vnetja kože,
povečano tveganje za zaplete pri anesteziji in operativnih posegih,
obolenja dihal (vključno s kolapsom sapnika),
obolenja srčnožilnega sistema,
sladkorno bolezen,
inkontinenco, sečne kamne,
težave v plodnosti, probleme ob porodu, itd..
Prevelika telesna teža pri mladičih velikih pasem vodi v nastanek oz. poslabšanje kolčne displazije in povečano tveganje raka na mlečni žlezi.

Dejavniki, ki povečajo verjetnost debelosti so:

Pasma (npr. labradorec,...)
Drugi genetski dejavniki (trenutno še slabo raziskani)
Starost (tveganje narašča z naraščanjem starosti psa)
Spol (običajno se debelost bolj pojavlja pri psičkah zaradi drugačnega vpliva hormonov)
Sterilizacija/kastracija (sterilizirani/kastrirani psi imajo večje tveganje za pojav debelosti, ki se tudi kaže zaradi vpliva spremenjenega delovanja hormonov; nekatere raziskave so pokazale, da je nagnjenost k debelosti manjša pri živalih steriliziranih pred starostjo 6 mesecev; pomemben primeren režim prehranjevanja, za vzdrževanje normalne telesne teže)
Obolenja žlez z notranjim izločanjem (sladkorna bolezen, obolenja ščitnice in nadledvičnih žlez)
Določena zdravila (predvsem kortikosteroidi in protiepileptična zdravila lahko povečajo apetit)
Pomanjkanje gibanja
Neprimerna prehrana
Individualne lastnosti posameznega psa
Življenjsko okolje

Primarna dejavnika za nastanek debelosti sta v večini primerov predvsem pomanjkanje gibanja in neprimerna prehrana. Največji problem predstavljajo lastniki sami - saj si nočejo priznati, da je njihov pes predebel. Če si to končno priznajo, pa imajo velikokrat težave s samodisciplino pri odmerjanju hrane, predvsem pa priboljškov. Večinoma sledi znan izgovor: »Pa saj moj kuža skoraj nič ne je.« Zavedajmo se, da pes ni kanta za hrano.

TESKI": http//www.teski.eu/

DIROFILARIA

2011-08-11T08:56:00.000-07:00

Srčni črv - glista

Povzročitelj tega obolenja je parazit imenovan "Dirofilaria immitis". Za prenos in razvoj potrebuje prenašalca: KOMARJA (prenaša jo kar 70 vrst komarjev). Kot rezervoar ji služijo številne vrste domačih in divjih živali: volkovi, lisice, itd. Okužbi so podvrženi predvsem psi; manj mačke, dihurji in človek.

Gre za nitastega notranjega zajedavca bele barve, dolgega v povprečju 15 do 25 cm, ki naseljuje predvsem pljučne arterije in tudi srce. Od mesta pika komarja do srca pripotujejo ličinke imenovane "mikrofilarije" in sicer po krvnih žilah. Odrasle dirofilarije preživijo v psu 3 do 5 let. Samice v srcu proizvajajo nove mikrofilarije, ki se lahko v krvnem obtoku nahajajo od 2 do 18 mesecev in jih spet posesa komar ter prenese naprej. Te mikrofilarije v komarju dozorijo do stopnje, ki je primerna za okužbo novega gostitelja. Pravimo, da dozorijo.

Med najbolj nevarne predele v Sloveniji spada slovensko primorje, na Hrvaškem predvsem Istra in južna Dalmacija, poleg tega pa tudi sosednja Italija, Španija in večina drugih držav s toplejšo klimo.

Znaki obolenja so odvisni od števila zajedavcev, razvojnih oblik zajedavca, imunskega odgovora in stopnje aktivnosti gostitelja (psa, mačke, dihurja...) ter trajanja okužbe. Prisotnost MRTVIH odraslih zajedavcev lahko povzroči zelo hudo reakcijo, ki vodi tudi v smrt naše živali. Aktivnejši, bolj živahni psi prej pokažejo znake okužbe kot bolj umirjeni in manj aktivni psi. Bolj občutljivi na okužbo in tudi zdravljenje so manjši psi.

Pri psih se lahko ugotovi povzročitelja že pred nastopom kliničnih znakov, vendar običajno ne prej kot približno 5 – 6 mesecev po okužbi. Ker približno 20 % (po nekaterih podatkih tudi 30%) okuženih psov nima mikrofilarij v krvi, je najboljše opraviti antigenski test, saj je pregled krvi pod mikroskopom lahko lažno negativen. Kot dodatni testi specifičnim testom je priporočljiv tudi pregled krvi, urina in rentgenski posnetki prsnega koša.

Najpogostejši klinični znaki so: kašljanje (v izkašljani vsebini lahko opazimo tudi kri), hitrejše utrujanje po aktivnosti, povišana telesna temperatura, apatičnost, težje dihanje, izguba telesne teže, pomodrelost vidnih sluznic (dlesni, očesnih sluznic,...), krvavitve iz nosne votline, nezavesti in drugi znaki, ki se jačajo s stopnjo odpovedi srca. Kot že omenjeno, se te znake težje oz. kasneje opazi pri psih, ki niso ravno aktivni.

Zdravljenje je odvisno od znakov in stanja pacienta, stopnje okužbe, poškodb organov in morebitnih spremljajočih obolenj. Psi, ki nosijo v sebi veliko število odraslih zajedavcev, lahko po uporabi sredstev, ki ubijajo odrasle oblike zajedavca zaradi velikega števila mrtvih zajedavcev doživijo hudo reakcijo. Zaradi tega lahko tudi poginejo. Tako se navadno uporablja zdravilo, ki deluje na odrasle oblike v posebnem režimu odmerjanja, ki postopoma ubija odrasle zajedavce. Uporaba sredstev proti ličinkam (mikrofilarijam) je precej varnejša.

Vsekakor pa je najboljša preventiva z različnim režimom uporabe (pred/po izpostavitvi), ki jo lahko dobite pri veternarju. Gre za t.i. makrolide, med katere spadajo: ivermektin, milbemicin, oksim, moksidektin, selamektin,... Za trenutno razpoložljivost teh ali drugih sredstev se pozanimajte pri veterinarju.

TESKI": http//www.teski.eu/

PASJI UGRIZI

2011-03-17T04:37:00.000-07:00

V tem članku se posvetimo pasjim ugrizom, ki so našim kosmatincem posledično prav tako nevarni kot ljudem - nam samim. Pasji ugriz je velikokrat pogosta vrsta poškodbe našega psa sploh, če v bližini potepuški psi tavajo naokrog spuščeni, brez nadzora. Tako večkrat prihaja do neželenih in žalostnih "borbenih" prizorov neenake moči.

Glede na videz rane lahko rečemo, da so ugrizne poškodbe v »tisoč in eni obliki«. Poglavitna lastnost pasjih ugrizov je ta, da se na površini kože vidijo lahko le manjše ''luknje'' ali praske. Pod kožo, ki je elastična (in se z zobom, ki jo je predrl tudi skladno premika) se lahko nahaja veliko večja poškodba ... kot npr. polomljena rebra, poškodbe notranjih organov in druge resne poškodbe. V primerih napada večjega oz. močnejšega psa na manjšega so pogoste poškodbe v obliki raztrganin sapnika in poškodbbe hrbtenice.

Kot pri vseh poškodbah in pogostejših obolenjih je zelo koristno, da je lastnik seznanjem z VEŠČINO DAJANJA PRVE POMOČI PSU. Sem spadajo veščine obvladovanja poškodovanega psa, poznavanje znakov šoka in drugih pomembnih znakov, ki so potencialno ogrožujoči za živjenje psa in tudi poznavanja postopkov oživljanja, imobilizacije ter oskrbe ran. V pomoč nam bo predvsem mobi številka dežurnega veterinarja. Ta bo lahko bo pomagal najprej z nasveti po telefonu, istočasno pa se bo med prevozom psa v ambulanto že lahko pripravil na takojšnje ukrepanje ob našem prihodu. Zapomnimo si tudi dejstvo, da se lahko glavni problemi pokažejo tudi šele po 12 – 24 urah!!! ... ko smo lahko že (zgrešeno) prepričani, da je z našim psom vse v redu češ, da ne potrebuje posebne oskrbe.

Veterinar bo pred natančno oskrbo rane - psa najprej po potrebi stabiliziral ... in nato temeljito pregledal. Velikokrat je potrebna kirurška razširitev rane, da se lahko primerno oceni in oskrbi poškodovana globlja tkiva in organe.

V večini primerov se ugrizne rane NE ZAPIRA (ne zašije) popolnoma. V tem primeru jo je namreč zelo težko razkužiti in bi se bakterije, ki jih nismo uspeli izprati in uničiti, pod popolnoma zaprto kožo nekontrolirano razmnoževale!!! Ugrizne rane so namreč močno kontaminirane, okužene – s slino, blatom, zemljo in drugo možno umazanijo. Kljub izpiranju, razkuževanju in kirurški obdelavi je v večini primerov zelo težko (oz. skoraj nemogoče) napraviti tako rano sterilno. Tako lastniki velikokrat dobimo iz veterinarske oskrbe domov psa, ki ima vstavljeno t.i. drenažo – cevko, skozi katero se izteka vse kar bi motilo normalen proces celjenja rane. Kljub temu se lahko v nekaterih primerih rana ali njen del predčasno zaraste (sploh pri obsežnejših poškodbah) in posledično povzroči nadaljnje probleme.

"TESKI": http://www.teski.eu/

ZASTRUPITEV

2011-02-28T00:29:00.000-08:00

... S SREDSTVI PROTI GLODALCEM

Zastrupitev s raznimi sredstvi proti glodalcem predstavljajo precejšnjo nevarnost za domače živali. Pes lahko pride v stik s tovrstnimi strupi bodisi slučajno, bodisi preko »prijaznih« sosedov in drugih ljubiteljev naših kosmatincev.

STRUPENA SREDSTVA so za glodalce po sestavi različna. Najpogosteje se srečujemo z rodenticidi (kot imenujemo strupe proti podganam, mišim...), ki imajo antikoagulativne lastnosti, kar pomeni, da preprečujejo strjevanje krvi. Delujejo tako, da zmanjšujejo razpoložljivost vitamina K, ki je nujno potreben za normalne procese strjevanja krvi.

Ti strupi so nevarni tako za sesalce kot tudi za ptice. Pomembno je vedeti, da pride do zastrupitve s to vrsto strupa lahko tudi indirektno – preko zaužitja zastrupljenega glodalca!!! in ne le preko direktnega zaužitja samega strupa. V to skupino spada več različnih vrst snovi, ki jih lahko delimo na:

Antikoagulante prve generacije (med njimi najbolj znan varfarin), kjer je za učinek potrebno večkratno zaužitje strupa
Vmesne antikoagulante, ki povzročajo zastrupitev že pri manjšem številu strupenih »obrokov«
Antikoagulante druge generacije, kjer za zastrupitev zadostuje enkratno zaužitje

Kot je razvidno iz navedenega predstavljajo antikoagulanti druge generacije največjo nevarnost za neciljne vrste živali – kot so ptice, naši psi, mačke in tudi druge živali (kot npr. govedo in drobnica). Novejši antikoagulanti imajo tudi podaljšano razpolovno dobo, kar pomeni podaljšano delovanje, ki zato seveda pomeni podaljšano borbo vas, vašega veterinarja in predvsem vašega psa za življenje.

Klinični znaki; take zastrupitve so različne oblike in stopnje krvavitev, vključno z anemijo, hematomi (s krvjo napolnjenimi bulami), izločanje krvi z blatom, kri v prsni votlini, krvavitve iz nosu, kri v urinu, kri v sprednji očesni kamrici, izkašljevanje krvi. Tako se pojavljajo znaki kot je šibkost, omotičnost, razni krči – kolike, spremenjeno otežkočeno, pohitreno dihanje, depresija in anoreksija. Ti znaki se lahko pojavijo še preden se opazi samo krvavitev.

Postavitev diagnoze; pri tovrstnih zastrupitvah se navadno postavi na osnovi lastnikovega pričanja o zaužitju mrtvega glodalca ali samega strupa. Možni drugi vzroki za masivne krvavitve so pa lahko tudi razna prirojena stanja, napake trombocitov (celic, ki skrbijo za strjevanje krvi) ali pasje erlihioze oz. anaplazmoze.

Za zdravljenje se kot antidot uporablja vitamin K. Poleg tega pa tudi transfuzije plazme ali krvi. Poleg tega spada med zdravljenje tudi ostala podporna terapija v odvisnosti od ostalih znakov.

Predvsem je pomembno, da do zastrupitve sploh ne pride! To pa poskrbimo lastniki sami tako, da imamo svoje pse pod nadzorom, da poskrbimo, da se ne hranijo z vsem možnim kar srečajo v okolici in da v primeru zaužitja strupa čim hitreje stopimo v kontakt z veterinarjem.

"TESKI": http://www.teski.eu/

Zastrupitev z Etilen Glikolom ...

2010-12-15T03:25:00.000-08:00

... oz. ANTIFRIZOM

Etilen glikol v obliki antifriza je razmeroma lahko dostopen za pse. Poleg tega ima tudi psom prijeten sladek okus. Žal je smrten že v majhnih količinah. V antifrizu se etilen glikol nahaja v koncentraciji približno 95%. Ostali viri etilen glikola so tudi tekočine uporabljene v sončnih kolektorjih, določena oprema na drsališčih, nekatere zavorne tekočine in tekočine v menjalnikih.

Minimalna smrtna doza nerazredčenega etilen glikola je 4,4 ml/kg telesne teže. Le-ta se hitro vsrka iz prebavil v kri in že po 3 urah po zaužiju doseže svojo maksimalno koncentracijo v krvi. Približno 50% se ga nespremenjenega izloči preko ledvic, preostanek pa gre skozi postopek številnih oksidacijskih reakcij v jetrih in ledvicah, ki ima za rezultat številne strupene presnovke.

Znaki so odvisni od časa in odmerka po/pri zaužitju. Delimo jih na tiste, ki jih:

povzroča nespremenjen etilen glikol
povzročajo presnovki etilen glikola

ZNAKI ... Prvi znaki se pojavijo nenadoma in so podobni znakom zastrupitve z alkoholom (etanolom): bruhanje zaradi razdraženosti prebavil, povečano pitje in uriniranje ter živčni znaki (depresija centralnega živčnega sistema, otopelost, nekoordinirano gibanje, zmanjšani refleksi). Pri napredovanju depresije centralnega živčnega sistema, psi pijejo manj in posledica tega je dehidracija. Včasih izgleda, kot da si po približno 12 urah prehodno nekoliko opomorejo kar se znakov centralnega živčnega sistema tiče.

Akutna odpoved ledvic pri psih navadno nastopi približno med 36 in 72 urami. Znaki vključujejo omotičnost, anoreksijo, dehidracijo, bruhanje, drisko, razjede ustne votline, slinjenje, pohitreno dihanje ter možne krče in komo. Pri tipanju ledvenega dela se rada kaže bolečina. Če nihče ni opazil zaužitja etilen glikola, je postavitev diagnoze običajno težka zaradi podobnosti znakov drugim obolenjem centralnega živčevja, prebavil, poškodb, diabetesu in drugim stanjem. Izid zdravljenja je precej odvisen od časa, ki je pretekel od zaužitja in pričetkom terapije.

"TESKI": http://www.teski.eu/

ROZINE ... GROZDJE

2010-12-15T02:35:00.000-08:00

Na žalost se ne ve ... zakaj veliko psov lahko brez posledic uživa rozine in grozdje, medtem, ko zaužitje grozdnih jagod ali rozin lahko pri nekaterih psih povzroči ODPOVED LEDVIC. Sam mehanizem toksičnosti še ni znan. Prizadeti psi razvijejo ledvično odpoved v 24 - 72 urah po zaužitju. Ocenjena količina grozdja, ki povzroča poškodbe ledvic je približno 32 g/ kg telesne teže oz. 11 - 30 g rozin/ kg telesne teže.

ZNAKI:

Bruhanje in/ali driska v 6 – 12 urah po zaužitju
Anoreksija, zaspanost, bolečine v trebuhu, šibkost, dehidracija, povečano pitje, tresenje

Po razvoju ledvične odpovedi večina psov bodisi umre bodisi je evtanaziranih.

"TESKI": http//www.teski.eu/

ZASTRUPITEV S ČOKOLADO

2010-12-13T00:51:00.000-08:00

Predpraznični čas je poln različnih sladkih dobrot, ki so jih velikokrat deležni tudi psi – bodisi z našim privoljenjem ali pa z njihovo spretnostjo. Tako je pomembno, da se zavedamo, da lahko določena hrana povzroči zastrupitev.

Posledica prekomernega zaužitja čokolade so življenja ogrožajoče motnje v delovanju srca (aritmije) in motnje v delovanju cetralnega živčnega sistema.

Za pse sta teobromin in kofein strupeni snovi, ki sestavljajo čokolado. Spadata v skupino t.i. metilksantinov. Vsebnost metilksantinov v čokoladi je seveda odvisna od vrste čokolade:

Čokolada v prahu: 28,5 mg/g
Jedilna čokolada: 16 mg/g
Polsladka čokolada in sladka temna čokolada: 5,4 – 5,7 mg/g
Mlečna čokolada: 2,3 mg/g
Bela čokolada je nepomemben vir teh snovi

Teobromin in kofein se presnavljata v jetrih in izločata z urinom. Razpolovna doba pri psih je 17,5 ur za teobromin in 4,5 ur za kofein.

ZNAKI ...

Klinični znaki navadno nastopijo v roku 6 – 12 ur po zaužitju. Običajno je opazno povečano pitje vode, bruhanje, driska, napihnjen trebuh in nemir. Ti znaki lahko napredujejo v hiperaktivnost, povečano uriniranje, nekoordinirano gibanje, tresenje in krče.

Ostali znaki so lahko: pospešeno bitje srca, pospešeno dihanje, povišan pritisk, modre sluznice, povišana temperatura, upočasnjeno bitje srca in koma. Smrt običajno nastopi kot posledica motenj v delovanju srca, povišane temperature ali odpovedi dihal. Pri občutljivih živalih lahko visoka vsebnost maščobe v čokoladi povzroči tudi vnetje trebušne slinavke.

Smrtna doza teobromina in kofeina je 100 – 200 mg/kg telesne teže psa, vendar hudi znaki nastopijo že pred tem odmerkom.

Blagi znaki v obliki bruhanja, driske in povečanega pitja vode se pojavijo že pri 20 mg/kg telesne teže.
Strupeni učinki na srce se pojavijo pri 40 – 50 mg/kg telesne teže
Krči nastopijo pri količini več kot 60 mg/kg telesne teže

"TESKI": http://www.teski.eu/

PASJA KUGA ... (distemper)

2010-08-11T05:43:00.000-07:00

Povzročitelj ... VIRUS!

Prizadete vrste:

Virus lahko poleg psov prizadene tudi različne vrste drugih živali (razen domačih mačk). Pri domačih mačkah gre pri mačji kugi za drugačen virus. Pri družnih živalih jo najpogosteje zasledimo pri psih in dihurjih. Kljub obsežnim cepljenjem ostaja v številnih področjih še vedno zelo prisotna. Prizadene pse vseh starosti še posebej pa so občutljivi mladiči stari 3 – 6 mesecev, ki niso več pod zaščito materinih protiteles.

Prenašanje virusa ...

Okužena žival širi virus ne glede na to ali kaže znake obolenja ali ne. Glavna pot širjenja virusa je preko kapljic aerosola in preko stika z okuženimi telesnimi tekočinami ... kot so izcedek iz smrčka, oči, iztrebki in urin. Virus se lahko širi tudi preko hrane in predmetov, ki so bili kontaminirani s temi izcedki. Čas od okužbe do pojava prvih znakov obolenja je 14 – 18 dni. Povišana telesna temperatura se sicer lahko pojavi že 3 – 6 dni po okužbi. Okužba se lahko na mladiče širi tudi preko placente.

Znaki ...
Virus napada različna tkiva v telesu in povzroča zavoro imunskega sistema. Posledično lahko pride do okužb s povzročitelji drugih obolenj. Zato so znaki pasje kuge lahko zelo "pestri" in se lahko po jakosti razlikujejo od skoraj neopaznih do hudih znakov. V PRVI FAZI se pojavi povišana temperatura ter lahko tudi zmanjšana ješčnost in izcedek iz smrčka in oči. Ta faza se navadno umiri v 4 DNEH. Čez nekaj dni običajno nastopi DRUGA FAZA, ki traja najmanj teden dni. V njej se pojavijo črevesni in želodčni znaki, kot so bruhanje, driska, dehidracija in povečano slinjenje ter težave z dihali, kot je kašelj, oteženo dihanje, izguba apetita in izguba telesna teže. Ti se lahko komplicirajo z nadaljnimi okužbami s povzročitelji drugih obolenj. Pri nekaterih psih se lahko pojavi tudi vnetje možgan in hrbtenjače ter zadebelitev blazinic in smrčka ter mehurčki (izpuščaji) po trebuhu. Živčni znaki so trzanje mišic, krči, slinjenje, žvečenje, preobčutljivost na svetlobo, nekoordinirano gibanje, kroženje, povečana občutljivost na dotike in bolečino, manj značilni pa tudi slepota in paraliza.

Smrtnost je odvisna od samega imunskega stanja posamezne živali in je približno 50%. Največji procent umrljivosti je pri mladičih zaradi komplikacij kot sta pljučnica in vnetje možgan, medtem ko se pri odraslih živalih obolenje kaže bolj v obliki živčnih motenj.

Psi, ki prebolijo pasjo kugo so imuni celo življenje.

Veterinar postavi močan sum na obolenje na podlagi zgoraj navedenih kliničnih znakov, ostalih preiskav ter ob dejstvu, da žival ni bila cepljena. Diagnoza je potrjena na podlagi testa na virus.

Specifično zdravljenje proti virusu pasje kuge ne obstaja. Zdravi se le znake in ostala pridružena obolenja ter nudi podporno terapijo. Zdravljenje živali z živčnimi znaki je zelo težavno in se na žalost velikokrat konča z evtanazijo.

ZAŠČITA ...
Žival lahko zaščitimo s preventivnim cepljenjem proti pasji kugi in ostalim kužnim obolenjem. Prvo zaščitno cepljenje opravi navadno že vzreditelj v leglu za naknadno cepljenje pa poskrbi lastnik. V morebitnem primeru okužbe je potrebna izolacija obolelih živali in dezinfekcija prostorov ter predmetov, ki so prišli v stik z obolelo živaljo.

"TESKI": http://www.teski.eu/

VAKCINACIJA

2010-04-28T22:33:00.000-07:00

CEPLJENJE (Vakcinacija)

in nekaj izrazov, ki spadajo zraven...

Nalezljive bolezni vsako leto terjajo veliko število žrtev pri psih, ki bi se jim lahko izognili s pravočasnim in rednim cepljenjem. Kot je bilo že v članku o antibiotikih omenjeno, proti virusom zaenkrat še nimamo učinkovitega orožja. Zato nam v boju proti nalezljivim obolenjem kot glavno orožje služi cepljenje.

Na področju Evrope se srečujemo z naslednjimi pogostejšimi nalezljivimi obolenji psov:

Pasjo kugo
Parvovirozo
Leptospirozo
Nalezljivim hepatitisom
Kužnim kašljem

V prvih tednih po rojstvu so mladiči bolj ali manj zaščiteni s protitelesi, ki jih je ustvarila njihova mama in jih od nje prejmejo preko njenega mleka. Vendar ta zaščita počasi pojema.

Za začetek, je potrebno najprej pojasniti kak izraz iz imunologije:

ANTIGEN ali IMUNOGEN ...
je snov, ki sproži nastanek PROTITELES in s tem IMUNSKI ODGOVOR, ki ščiti organizem. Običajno so to deli bakterij, virusov in ostalih mikroorganizmov, ki so po kemijski zgradbi navadno beljakovine ali sladkorji. Poleg mikrobnih antigenov obstajajo tudi nemikrobni antigeni, ki so lahko razne beljakovine presajenih tkiv in organov ali deli na površini krvnih celic. Antigeni se razlikujejo – ne le od obolenja do obolenja (oz. od povzročitelja do povzročitelja), temveč tudi v okviru istega povzročitelja, saj se da enega povzročitelja »razstaviti« na več različnih delov. Omenjeni antigeni sestavljajo CEPIVA oz. VAKCINE, ki se med seboj lahko precej razlikujejo. Razlike so zelo odvisne od tehnologije proizvodnje cepiv. Tako imamo cepiva iz živih oslabljenih (atenuiranih) mikroorganizmov = ŽIVA CEPIVA, iz inaktiviranih ali mrtvih organizmov = MRTVA CEPIVA, ki so lahko bodisi iz celih mrtvih organizmov ali le iz njihovih delčkov.

Kako poteka zaščita?

S cepljenjem uvedemo antigen v telo in s tem sprožimo nastanek specifičnih protiteles v telesu, ki ob vdoru povzročitelja obolenja branijo telo. Protitelesa se ob obrambi telesa namreč vežejo na antigene na povzročitelju in s tem povzročitelja označijo ter pomagajo pri njegovem uničenju. Tako s cepljenjem umetno sprožimo nastanek protiteles oz. nastanek spominskih celic, ki lahko ob vdoru povzročitelja bolezni v zadostnih količinah zelo hitro odreagirajo in zaščitijo telo. Protitelesa imajo različen »rok trajanja« v organizmu in njihova količina se zmanjšuje. Količino protiteles v organizmu lahko ocenjujemo s t.i. TITROM PROTITELES. To seveda pri določenih obolenjih oz. protitelesih ni edini faktor oz. pokazatelj sposobnosti obrambe telesa. Tako je, glede na različna obolenja in seveda tudi sestavo cepiva, potrebno cepljenja ponavljati v različnih časovnih razmakih. Pri nekaterih obolenjih oz. cepivih, je lahko titer protiteles dovolj visok toliko časa, da je to obdobje praktično enako celemu življenju. Na koliko časa so potrebne ponovitve cepljenja oz. REVAKCINACIJE, pove vsak proizvajalec za svoje cepivo.

Kakšna je glavna razlika z necepljeno živaljo?

Necepljena žival se ob prvem stiku s povzročiteljem obolenja sicer brani s proizvodnjo protiteles, vendar le-ta velikokrat ne zadoščajo za ozdravitev oz. obrambo telesa in žival tako zboli. Pri cepljeni živali pa so protitelesa že predhodno ustvarjena in pripravljena »čakajo« na povzročitelja obolenja.

"TESKI": http://www.teski.eu/

ANTIBIOTIKI

2009-12-27T11:36:00.000-08:00

Antibiotiki so zdravila, ki delujejo na bakterije. Nekateri antibiotiki delujejo tako, da bakterije ubijejo, drugi pa preprečujejo njihovo razmnoževanje. Uporabni so za zdravljenje bakterijskih infekcij skoraj vseh delov telesa. Na razpolago je ogromno različnih vrst.

Razpon antibiotikov glede na njihove pozitivne učinke sega od tistih, ki so blago koristni pa do tistih, ki rešujejo življenja. Bakterije, ki jih telo svojimi obrambnimi mehanizmi ne zmore kontrolirati, se lahko širijo iz vnetega tkiva na druga tkiva in po krvi tudi po celem telesu. Če je nevarnost napredovanja bakterijskega vnetja večja od morebitnih stranskih učinkov antibiotikov, cene in truda lastnika ob dajanju antibiotikov, potem je njihova uporaba definitivno smiselna.

Antibiotiki NIMAJO VPLIVA NA VIRUSE in druga nebakterijska vnetja (glivice, ...).

Največji problem uporabe antibiotikov je razvoj rezistence na antibiotik s strani bakterij. Zato je POMEMBNO da se antibiotike uporablja DOVOLJ ČASA, tudi če so se znaki infekcije že izboljšali ali celo izginili. Če se dajanje antibiotikov predčasno prekine, bakterije, ki so delno rezistentne (odporne) preživijo, se razmnožijo in nastajajo take bakterije, ki so odporne in težko "odstranljive". Na te bakterije dani antibiotik ob naslednjem dajanju ne bo več imel takšnega učinka.

Izbira pravega antibiotika je zaradi omenjenih lastnosti zelo zahtevna naloga vašega veterinarja. Na tržišču obstaja ogromno število antibiotikov, ki dosegajo različna tkiva v telesu in delujejo na različne bakterije.

1. IDEALNO naj bi potekala izbira antibiotika na podlagi testa bakterijske kulture in njihove občutljivosti. Ti testi dajo podatke o tem katere bakterije so prisotne v vnetem tkivu in kateri antibiotik je najbolj učinkovit pri njih.

2. EMPIRIČNA IZBIRA: to je izbira na osnovi izkušenj veterinarja in če ni izkazanega pimernega delovanja, se nato poskusi z drugim antibiotikom. Ta izbira poteka na osnovi spoznanj veterinarja, kateri antibiotiki so se obnesli pri določenih tipih infekcij. Če je po celotni priporočeni dobi dajanja antibiotika vnetje še vedno prisotno, se svetuje testiranje bakterijske kulture in njihove občutljivosti ter natančen pregled vzrokov vnetja. Bakterijska infekcija je lahko namreč le sekundarni pojav pri nekem drugem osnovnem bolezenskem stanju. Taka sekundarna bakterijska infekcija lahko precej zamaskira (»zapacka«) znake osnovnega (primarnega) obolenja.

Kot vsako zdravilo imajo tudi antibiotiki lahko svoje stranske učinke. V praksi se pojavnost stranskih učinkov vse bolj zmanjšuje, saj so na voljo vedno bolj napredni produkti, ki povečajo možnost izbire za določeno žival in obolenje čim bolj primernega antibiotika. Najobičajnejši neželjeni učinki so povezani z vzdraženostjo prebavnega trakta (bruhanje, driska,...) in običajno izginejo po prenehanju dajanja antibiotika. O pojavu neželjenih učinkov, je potrebno o tem obvestiti veterinarja.

Povzeto po S.J. Ettinger, E.C. Feldman (Textbook of veterinary internal medicine)

"TESKI": http://www.teski.eu/

PRETRGANJE KRIŽNIH VEZI

2009-12-01T00:37:00.000-08:00

Do pretrganja križne kolenske vezi (navadno prednje) pride običajno zaradi prevelike obremenitve oz. poškodbe - zaradi šibkejših vezi kot posledica bolezenskih sprememb (degeneracije, imunsko povezanih obolenj) ali same oblike telesa psa npr. pri psih s strmo stojo. Posledica pretrganih vezi je nestabilnost sklepa, ki lahko vodi do poškodb hrustančnih struktur v sklepu, nabiranja tekočine v sklepu - kasneje pa do kostnih izrastkov in do zadebelitve sklepne ovojnice.

Glavni znak je nenadno hudo šepanje pri katerem pes lahko sploh ne stopi na zadnjo okončino. Šepanje se v času tedna dni običajno izboljša. Sklep lahko oteče.

DIAGNOZA:
Veterinar postavi diagnozo na osnovi splošnega - ortopedskega pregleda, kjer je pri MANUALNEM PREGLEDU, ki ga lastniki opazimo kot upogibanje in premikanje sklepa - opazna nestabilnost sklepa. Eden izmed tipičnih znakov je namreč pretirana gibljivost ene kosti v sklepu v primerjavi z drugo. Stroka poimenuje ta znak kot »drawer sign« ali "znak predala".

http://www.marvistavet.com/html/body_ruptured_anterior_cruciate_lig.html

Shematski prikaz "drawer sign-a" in nekaj dodatnih informacij lahko najdete na gornji povezavi.

Poleg tega je povečan obseg rotacije golenice in drugi značilni znaki - tipični glede na to ali gre za pretrgano sprednjo ali zadnjo križno vez. Poleg manualnega pregleda se z RENTGENSKIMI POSNETKI preveri prisotnost morebitnih artritičnih oz. degenerativnih sprememb.

ARTROSKOPIJA vsekakor pokaže največ. To je pregled sklepa s katetrom v katerem je kamera. Že z manualnim pregledom je diagnoza zelo zanesljiva in se z artroskopijo velikokrat uporablja le kot dodatno pomoč pri oceni poškodb in sprememb ter za pomoč v terapiji.

STROKOVNJAKI V VSEH PRIMERIH PRIPOROČAJO KIRURŠKO TERAPIJO! Za konzervativno - nekirurško zdravljenje se izjemoma odločajo le pri starejših, neaktivnih in manjših psih - lažjih od 15kg. Prognoza je odvisna od številnih dejavnikov kot so starost, telesna teža, prisotnost poškodb in degenerativnih sprememb v prizadetem sklepu.

"TESKI": http://www.teski.eu/

TETOVIRANJE MLADIČKOV

2009-11-23T10:54:00.000-08:00

Amaterski videoposnetek

Na žalost grenka izkušnja, ki pa se je mladički na srečo ne zapomnijo. Ob neprijetnem zbadanju igel v kleščah in po njem lahko kužku dajemo priboljšek, da ga vsaj malo zamotimo. Vsekakor HUD STRES!!! za žival, ki je v našem primeru takoj - še isto noč - povzročil hudo drisko, ki je trajala 4 dni.

Nikita

KUŽNI KAŠELJ

2009-11-18T05:41:00.000-08:00

oz. INFEKCIOZNI TRAHEOBRONHITIS - KENNEL COUGH

Kužni kašelj je posledica vnetja zgornjih dihalnih poti. Običajno gre za blago obolenje, ki izzveni samo po sebi, vendar lahko v določenih primerih (predvsem pri mladičih) preide tudi v pljučnico s smrtnim izzidom ali kronični bronhitis (pri imunsko oslabljenih odraslih ali ostarelih psih). Za okužbo so dojemljivi predvsem slabše oskrbovani psi in psi izpostavljeni povečanemu stresu.

Znaki obolenja
se navadno pojavijo 5 – 10 dni po druženju z okuženim psom. V večini primerov se kažejo v obliki napadov suhega, rezkega kašlja, ki mu lahko sledi tudi siljenje na bruhanje in dušenje. Kašelj lahko zelo enostavno sprožimo tudi s tipanjem sapnika. Psi poleg kašljanja običajno ne kažejo drugih znakov razen zmanjšane ješčnosti. Telesna temperatura in krvne preiskave so navadno v mejah normale. Izboljšanje je v večini primerov opazno že v petih dneh, vendar obolenje traja 10 – 20 dni.

Razvoj hujših znakov
povišana temperatura, gnojni izcedek iz smrčka, oslabelost, neješčnost in vlažen kašelj še posebej pri mladičkih kaže na komplikacije primarne okužbe. V takih situacijah je potrebno pomisliti tudi na pasjo kugo ali pljučnico.

Primarni povzročitelji
kužnega kašlja so virus parainfluence, pasji adenovirus 2 ali virus pasje kuge. Vpliv oz. sodelovanje pasjih reovirusov, pasjega herpes virusa in pasjega adenovirusa 1 je še vprašljiv. Kot primarni vzrok lahko deluje tudi bakterija z imenom Bordetella bronchiseptica. Slednja lahko skupaj s še določenimi bakterijami povzroči naknadno okužbo dihalnega sistema po primarni virusni.

Pred večino teh povzročiteljev psa bolj ali manj ščiti preventivno cepljenje, ki ga lastniki razumemo pod imenom »cepljenje proti kužnim boleznim« oz. »proti pasji kugi«. Cepiva se lahko med seboj razlikujejo po številu povzročiteljev pred katerimi ščitijo organizem.

"TESKI": http://www.teski.eu/

EPILEPSIJA

2009-10-01T07:42:00.000-07:00

ali "BOŽJAST"

Beseda epilepsija označuje abnormalno električno aktivnost v možganih, ki se kaže z nenadnim izbruhom različne stopnje izgube kontrole in ponavljajočimi se epizodnimi napadi.

Sprožilni dejavniki napadov so lahko različni: bliskajoče luči, pomanjkanje spanja, stres, močni zvoki, hormonalne spremembe, drugi dejavniki in seveda genetska predispozicija.

(slika je simbolična)

Prag nastanka napada je pri različnih osebkih različen in pri vsakem osebku (živali, človeku,…) drugačen. Z dovolj močnim dražljajem je možno sprožiti epileptični napad. En sam epileptični napad še ni zadosten pogoj za postavitev diagnoze epilepsije.

Diagnozo epilepsije se načeloma postavi, če se napadi ponovijo in niso posledica sistemskega obolenja. Za postavitev diagnoze je še vedno ključnega pomena klinična slika pri kateri je veterinar navadno popolnoma odvisen od »pričevanja« lastnika. V veliko pomoč je lahko tudi EEG (elektroencefalograf).

Glede na VZROKE NAPADA - se klasificira epilepsijo v naslednje kategorije:

1.Idiopatsko oz. epilepsijo zaradi neznanega vzroka
2.Simptomatsko epilepsijo, pri kateri so znane strukturne spremembe možgan, ki imajo izvor bodisi v genetskih napakah, vnetjih, brazgotinah,…
3.Kriptogeno oz. epilepsijo skritega izvora, kjer sumijo na simptomatsko epilepsijo, vendar ni »dokazov« zanjo.

Pri postavitvi diagnoze v veterini je temeljnega pomena lastnikov opis, ki se ga lahko dopolni z morebitnimi video posnetki napada pri prizadeti živali. Zelo pomembno je ločiti med epilepsijo in epileptičnimi napadi ne-epileptičnega izvora, ki zamaskirajo diagnozo. Številna sistemska obolenja in stanja namreč lahko povzročijo napade, ki so precej podobni epileptičnim.

Po navedbah literature je pojavnost epilepsije pri psih približno 0,5 – 5%, kar predstavlja kar visok procent. Literatura navaja tudi nekoliko večjo pojavost pri samcih. Pokazalo se je, da epilepsija ni nujno doživljenjsko stanje temveč lahko tudi izzveni – bodisi sama po sebi, bodisi s pomočjo terapije.

"TESKI": http://www.teski.eu/

ZOBOVJE PSA

2009-09-10T02:48:00.000-07:00

Število in menjava zob:

Stalno zobovje pri psu sestavljajo:
-sekalci (incizivi)
-grabilci (kaninusi; ki se jih velikokrat sicer napačno poimenuje kot podočnike)
-ličniki (premolarji)
-kočniki (molarji)

Pasji mladič ima praviloma 28 mlečnih zob. V vsaki čeljusti so: dvakrat po 3 sekalci, 1 grabilec in 3 premolarji. Mlečne zobe nekje do 7 meseca zamenja 42 stalnih zob:

v zgornji čeljusti: 2 x 3 sekalci, 1 grabilec, 4 ličniki in 2 kočnika

v spodnji čeljusti: 2 x 3 sekalci, 1 grabilec, 4 ličniki in 3 kočniki

Rast zob glede na starost:

Mlečni sekalec 1 ...... 4. – 5. teden
Mlečni sekalec 2 ...... 4. – 5. teden
Mlečni sekalec 3 ...... 3. – 4. teden
Stalni sekalec 1 ...... 4. mesec
Stalni sekalec 2 ...... 4 ½ meseca
Stalni sekalec 3 ...... 5. mesec
Mlečni grabilec ........ 3. – 4. teden
Stalni grabilec ........ 5. – 6. mesec
Mlečni ličnik 2 ......... 4. – 6. teden
Mlečni ličnik 3 ......... 4. – 6. teden
Mlečni ličnik 4 ......... 4. – 6. teden
Stalni ličnik 1 ......... 4. – 5. mesec
Stalni ličnik 2 .......... 5. – 6. mesec
Stalni ličnik 3 .......... 5. – 6. mesec
Stalni ličnik 4 .......... 5. – 6. mesec
Kočnik 1 ................ 4. – 5. mesec
Kočnik 2 ................ 5. – 6. mesec
Kočnik 3 ................ 6. – 7. mesec

Med večjimi psi in pasmami so odstopanja v številu zob navadno manj pogosta kot pri manjših psih ter pri predgrizavih in podgrizavih psih.

Tako kot pri ljudeh, je tudi pri psih pomembna redna vsakodnevna ustna higiena. Pri tem si lastnik lahko pomaga z raznimi pripomočki prilagojenimi za nego pasjih zob. Svetovani so tudi redni pregledi pri veterinarju in takojšnje posredovanje pri morebitnih zlomih predvsem grabilcev, ki predstavljajo za psa zelo pomembno orodje. Obolenja zob imajo lahko namreč velik vpliv na ostale organe in njihovo delovanje (poleg raznih prehranjevalnih motenj in drugih težav, lahko vnetja obzobnih tkiv vplivajo tudi na vnetje srčnih zaklopk in ostale težave). Pes, ki ima bolečine pa je tudi manj dojemljiv za kvalitetno sodelovanje z vodnikom.

"TESKI": http://www.teski.eu/

BRUHANJE

2009-08-11T07:30:00.000-07:00

Bruhanje predstavlja sicer obrambni mehanizem pasjega telesa pred neprimerno hrano in zaužitimi tujki, je pa tudi pogost znak obolenj.
.

Vzroki za bruhanje so zelo različni: lahko so posledica zaužitja tujkov – različnih predmetov ali bolj ali manj dražečih in nevarnih snovi (strupov, itd.). Če bruhanje ne preneha, ko so se tujki oz. nevarne snovi izločili, lahko škodi zdravju psa, saj lahko vodi do resnih težav kot je npr. dehidracija, motnje prebave, šibkost. Zato je bruhanje pomemben znak, ki ga ne smemo zanemarjati. Bruhanje lahko spremljajo še drugi znaki, kot so slabost (opazna največkrat kot slinjenje), bolečine v trebuhu, driska in drugi – odvisno od primarnega vzroka za bruhanje.

Podatki, ki bodo koristili vašemu veterinarju pri postavljanju diagnoze so:

kdaj je vaš pes začel bruhati
kolikokrat je bruhal
koliko časa je minilo med eno in drugo epizodo bruhanja
približna količina in opis izbruhane vsebine
ali je bilo v vsebini kaj izbruhane krvi

Ne pozabite omeniti tudi ostalih znakov oz. sprememb v obnašanju, kot so morebitna driska, izguba apetita, bolečina, zmanjšano pitje vode ali izguba teže.

Poleg splošnega pregleda bodo mogoče potrebne tudi druge preiskave (preiskave krvi, rentgensko slikanje ali ultrazvok), mogoče bo tudi potrebno, da pes ostane na opazovanju oz. na oskrbi pri veterinarju. Za obvladovanje bruhanja v večini primerov zadostuje nespecifično podporno zdravljenje z zdravilom proti bruhanju, nadomeščanje izgubljene tekočine in primerna dieta.

"TESKI": http://www.teski.eu/

BORELIOZA

2009-08-06T01:56:00.000-07:00

"Lymska Bolezen"

Borelioza je obolenje živali in ljudi, ki ga povzroča bakterija iz rodu Borrelia. Bakterijo prenašajo predvsem klopi. Razmišljanja vodijo tudi v druge možnosti prenosa kot so npr. bolhe, komarji ali muhe. Prenos borelije iz okuženega klopa se sproži z ugrizom klopa. Po ugrizu klopa povzročitelj z dolivom hrane (krvi) potuje iz črevesja v slinske žleze klopa, kar zahteva določen čas. Za prenos bakterije iz klopa na gostitelja (psa, človeka,...) je potrebnih približno 24 do 72 ur. To pomeni, da če uspemo odstraniti klopa v prvih 12 urah obstaja zelo majhna verjetnost okužbe.

Inkubacijska doba je lahko zelo dolga: od 2 – 5 mesecev. Možnost popolne odstranitve povzročitelja iz organizma je običajno zelo majhna.

Bakterija lahko prizadene številne organe: kožo, mišice in sklepe, centralni živčni sistem, srce, jetra, ledvica. Znaki, ki jih lastniki bolj ali manj opazijo so lahko različni in številni – šepanje, povišana telesna temperatura, zmanjšan apetit, zmanjšana aktivnost, povečane bezgavke z ali brez otekline, boleči sklepi. Ledvične, srčne in nevrološke oblike se kažejo s spremenjenimi kliničnimi znaki in spremembami v laboratorijskih izvidih. Za ljudi značilne spremembe na koži v obliki kolobarja pri psih niso opazili.

Terapija običajno sestoji iz antibiotične terapije, po potrebi uporabe kortikosteroidov in ostale podporne terapije glede na prizadete organe.

Najučinkovitejša zaščita pred omenjenim povzročiteljem je uporaba sredstev proti klopom.

"TESKI": http://www.teski.eu/

STERILIZACIJE psic - KASTRACIJE samcev

2009-07-14T00:22:00.000-07:00

tudi MAČK in MAČKONOV!

http://www.youtube.com/watch?v=6FmB-fyviZY
.

Ko si bodoči lastniki samčka ali samičke zaželijo novega družinskega prijatelja največkrat ne razmišljajo, da bodo že kmalu lahko imeli več družinskih članov in ne samo enega.

PROBLEMI NESTERILIZIRANIH PSIČK:
Vedeti moramo, da se psice prvič lahko GONIJO že po dopolnjenem šestem mesecu starosti in prav tako psi. Potrebna je samo najmanjša nepozornost in narava naredi svoje. Sama brejost pri psici še ni tako problematična. Več dela bomo imeli s pomočjo psici pri oskrbi mladičev do dveh mesecev. Takrat, ko se začne ODDAJA MLADIČKOV nastopijo glavni križi in težave. Mladičke ni tako enostavno oddati, ker ravno takrat, ko pride čas za to jih je ponavadi povsod dovolj. Če smo skrbni lastniki in poskušamo svojim mladičem zagotoviti varno prihodnost se zavedamo, da vsak novi lastnik ni ravno primeren za našega kužka - že zaradi splošnih pogledov na živali ali pa nima primernih bivalnih pogojev za psa. Ker se psice gonijo dvakrat letno, se nam ENAKI PROBLEMI lahko kmalu zopet PONOVIJO. In tako iz leta v leto.

STERILIZACIJA PSIC:
Zaradi tega se vedno več lastnikov odloča za sterilizacijo psičk, ki jo veterinarji priporočamo pri ŠESTIH MESECIH STAROSTI. Pri zgodnji sterilizaciji se izognemo problemom, ki nastopijo pozneje - predvsem rakastim spremembam na mlečnih žlezah, ki jih z zgodnjo sterilizacijo odpravimo.

Pri operativnem posegu je psica v POPOLNI NARKOZI in ob tem se ji odstrani jajčnike. Če gre za starejšo psico ali psico s kakršnimikoli spremembami na rodilih - pa se le te v celoti odstrani. Se pravi jajčnike in maternico. Okrevanje je dokaj hitro. Po devetih dneh odstranimo šive, največkrat pa uporabljamo razgradljiv šivalni material, katerega ni potrebno odstranjevati.

POMISLEKI LASTNIKOV:
Večkrat imajo lastniki pomisleke o spremembi karakterja sterilizirane psice in ta vprašanja nam najpogosteje zastavljajo. Pri psici se karakter ne spremeni res pa je, da so sterilizirane psice bolj PODVRŽENE DEBELOSTI na kar pa lahko vplivamo s pravilnim odmerjanjem hrane. Vsekakor sterilizacija prinese več plusov kakor minusov - tako za lastnika - kakor za žival.

PROBLEMI S PSI IN KASTRACIJA:
Pri psih se srečujemo z drugačnimi problemi, ki prav tako niso zaželjeni. Nekastrirani psi namreč niso imuni na goneče psice, ki svoj vonj lahko oddajajo do 2 kilometra daleč ali še dlje - odvisno od vetra. Ker je v bivalnem okrožju samcev navadno več psic, ki se gonijo preko celega leta imajo psi veliko obveznost obiskati vse take psice, ki jih čakajo. Psi se zaradi tega hitro navadijo POTEPANJA. Tako imamo lahko velike probleme zaradi PRETEPOV z drugimi psi kar lahko lastniku povzoča nemale stroške pri veterinarju. Ti lahko nastanejo zaradi poškodb lastnega psa ali pa s kritjem stroškov zdravljenja zaradi zadanih poškodb drugemu psu. Ravno tako ob pretepih prihaja do UGRIZOV LJUDI - ker pa je vse več psov mikročipiranih - se lastnika hitro odkrije. Potepuški pes se lahko hitro znajde tudi v ZAVETIŠČU, kar nam zopet povzroča dodatne stroške. Nekastriran pes ob uničujevanju sosedovih vrat, ograje in vrta, ki ga loči od goneče psičke ravno ne krepi DOBROSOSEDSKIH ODNOSOV ob neprestanem skrbnem markiranju.

KASTRACIJA PSA je prav tako operativen poseg pri katerem se psu v popolni anesteziji odstrani moda. Rano se zašije in čez devet dni opravi kontrola.

Če hočete imeti mir v hiši in okrog nje, živalim pa omogočiti kar najbolj kvalitetno in varno življenje svetujemo lastnikom psov in psic pravočasno kastracijo oz. sterilizacijo.

dr.vet.med.Marjan Kastelic

Veterinarska ambulanta BUBA d.o.o.

(KONTAKT gsm:041 653 138, 051 619 524 ali 01 786 46 58 ali mail: kast.buba@siol.net)

Grosuplje: 13.7.2009

VNETJA

2009-07-07T20:58:00.000-07:00

ANALNIH VREČK (»paraanalk«)

Pes ima ob straneh in nekoliko navzdol ob zadnjični odprtini 2 analni vrečki, ki se nahajata med plastmi mišičnine. V stenah teh vrečk so žleze, ki normalno izločajo tekoč do pastozen izloček. Ta se zbira v analni vrečki skupaj z odluščenimi epitelnimi celicami in raznimi bakterijami ter se sprošča skozi izvodilo v zadnjični kanal.

NAJPOGOSTEJŠE TEŽAVE povezane z analnimi vrečkami so vnetja povezana z različno stopnjo obstrukcije. Lastnik navadno opaža predvsem grizenje in lizanje področja korena repa, drgnjenje zadnjika ob tla (t.i. sankanje), lovljenje repa, neugodje pri usedanju, pri hudih bolečinah pa psi celo nočejo iztrebljati. Zaradi vnetja oz. različne stopnje zamašitve analnih vrečk, pride do zapolnitve vrečk z izločkom in nadaljnjih vnetij.

Pojavi se lahko tudi povišana temperatura, ki je skoraj vedno spremljajoč znak v primeru gnojnega vnetja analnih vrečk. K temu problemu so nagnjeni predvsem psi, ki tvorijo velike količine gostega izcedka, psi z ozkimi izvodili analnih vrečk in psi manjših pasem. Na nastanek navedenih težav vpliva mehko blato ali pa tudi nedavna gonitev. Včasih je zaradi hude bolečine ob pregledu potrebna tudi močnejša pomiritev psa. V večini primerov zadostuje konzervativna terapija z iztiskanjem in v primeru zelo goste vsebine tudi izpiranje. Ročno iztiskanje je lahko potrebno večkrat v tedenskih intervalih. V težjih oz. ponavljajočih se primerih je alternativa kirurško zdravljenje.

"Teski": http://www.teski.eu/

VNETJE POKOSTNICE

2009-07-01T15:13:00.000-07:00

"Panosteitis"

Veliko primerov šepanja pri mladih psih večjih pasem je posledica obolenja, ki ga imenujemo vnetje pokostnice (panosteitis). Šepanje se pri tem obolenju običajno pojavi spontano in naenkrat ter navadno prizadene več kosti. Posledica tega je šepanje enkrat na eno taco, drugič na drugo, ki v povprečju traja od nekaj dni do 2 tedna. Poleg šepanja se lahko pojavijo še drugi znaki kot je neješčnost, povišana temperatura in zmanjšana aktivnost psa.

Razlog za to obolenje je neznan. Znano pa je, da je nastanek obolenja odvisen od stanja imunskega sistema, stresa, okužb, genetike in prehrane. Novejše raziskave kažejo na velik vpliv prehrane bogate z beljakovinami in hrane z veliko vsebnostjo maščob na razvoj omenjenega obolenja pri psih v starosti od 5 – 20 mesecev.

.Terapija je usmerjena k lajšanju bolečin, saj je stanje običajno zelo boleče. Potrebno je paziti tudi na prehrano. Obolenje večinoma izzveni samo po sebi do starosti 18 – 20 mesecev. Če se znaki po uporabi zdravil proti bolečinam ne izboljšajo oz. če se obolenje v pričakovanem času ne pozdravi je potrebno psa ponovno pregledati. Podobne znake imajo namreč tudi številna druga obolenja!

"Teski": http://www.teski.eu/

NASVET

2009-06-21T05:29:00.001-07:00

PES POTREBUJE MIR!

Večina ljudi misli, da psu koristi, če je večino časa spuščen in da mu s tem nudijo polnovredno življenje. Predstavljajo si, da jih bo pes zato bolj cenil. Na žalost je to popolnoma zgrešeno mišljenje širše množice vodnikov. Če psu nenehno ponujamo možnost prostega gibanja okrog hiše ga ne učimo, da je zanj pri nas prijetno - ampak, da je "neumen", če ne poskusi tudi širše palete potrditev iz najprej ožje - nato pa vse širše OKOLICE njegovega domovanja.

Za začetek je lahko naš čuvaj deležen nezaželjene potrditve že pri naših "vsiljivo prijaznih" sosedih, ki našega psa morda hranijo z ostanki dobrot in se z njim celo igrajo. Mi končno izpademo tisti rabelj, ki psa "nahruli" in ga vedno z glasnimi opombami nažene na domač teritorij ne vedoč, da ob tem naš pes lahko počasi začne smatrati "domač teritorij" za sosedovega. In tako vse širšo in širšo okolico. Kaj smo torej dopovedovali svojemu spuščenemu psu, ko smo mu hoteli le "vse najboljše"?

SPUŠČEN PES: ki nazadnje tava brez kontrole zna biti za druge tudi nevaren - predvsem, če se česa neznanega prestraši. Ne nazadnje obstaja za našega spuščenega psa velika možnost poškodb. Lahko ga zaradi brezglavega divjanja ali zalezovanja mačk ali goneče psice ZBIJE AVTO, kar je naša odgovornost. Lahko ga pogrizejo tuji psi, lahko nam ga celo ustreli kak lovec ... sodeč, da je pes nevaren za okolico ali, da ima morda steklino?

Dajte mi MIR ...

S tem, ko imamo psa spuščenega brez kontrole ga hkrati učimo, da je lahko drugje veliko bolj zanimivo in lepše kot doma. Po soseski se lahko igra z drugimi psi na način, kakršnega mu mi ne moremo ponuditi, ogovarjajo ga ljubeznivi otroci in morda dajejo priboljške in ga božajo. Zakaj bi se vračal domov, če ga učimo, da je drugje lepše. Ko se morda končno le odloči, da je čas za obilno večerjo in pride domov, ga ponavadi jezni gospodar za TO ... kaznuje namesto, da bi ga nagradil z največjo nagrado kar je tisti trenutek premore - za v prihodnje pa temeljito razmislil o svojem nespametnem spuščanju psa brez kontrole.

PSA IMEJMO VES ČAS POD KONTROLO!

Če ni zaprt v pesjaku, v stanovanju ali v ograjenem dvorišču, ga imejmo VEDNO: ali na raztegljivem povodcu ali pa na navadnem kratkem povodcu. Za spuščanje se lahko odločimo mogoče šele, na zanj tujem terenu kjer ni motečih dejavnikov (avtomobili, mačke, psi, sprehajalci ...). Preden ga spustimo si pripravimo igračo in hrano, da ga vsakič, ko se vrne do nas lahko NAGRADIMO s priboljškom in se morda še na kratko poigramo. Takrat ga lahko za krajši čas pripnemo in morda spet spustimo, če ni motečih dejavnikov - ampak ne izzivat usode. Psa vmes opazujmo kje se giblje in kaj počne. Z IGRO SKRIVALNIC na povsem tujem terenu mu lahko brez besed dokažemo, da je dolžan sam skrbeti za našo prisotnost. Tako nam bo začel poklanjati vse več pozornosti ... mi pa končno več ne bomo potrebovali vloge "glasnega nadzornika". Namen sprehoda je AKTIVNO DRUŽENJE ne pa brezskrbno in malomarno uganjanje neumnosti.

Pred sprehodom

PRIMER: Če imate na sprehodu občutek, da pes ne bo zbežal ga za krajši čas odpnite. ČE ZBEŽI - sam odideš v nasprotno smer in SE MU TAKOJ SKRIJEŠ!!! ter počakaš, da te začne iskati. Ko bo čez čas po vonju ocenil kje se skrivaš in se namenil proti tebi, takrat zbežiš v nasprotno smer tako, da bo pes moral priteči ZA TABO in ga ob prihodu vedno NAGRADIŠ S PRIBOLJŠKOM in kratko igro ter SPET ZA KRAJŠI ČAS PRIPNEŠ. Ko ga morda še kdaj ponovno spet odpneš mu v primeru zapuščanja TAKOJ spet ponudiš možnost SKRIVALNICE! Tako bo kuža razumel, da tudi če se vrne in ga pripneš ... bo še vedno po nagradi lahko mogoče tudi prost. Nikoli ga NE KLIČI K SEBI saj te mora on pogrešati (TI SI VODJA KRDELA)! Podoben odnos boš prenesel počasi (Z LETI) tudi na domače dvorišče - toda le, če ga bo vsakič čakala nagrada, ko se vrne.

Pes uživa tudi, ko je zaprt!

Nikita & Aya Q.