LEISHMANIA

LEISHMANIA

Pasja organska lajšmanijoza predstavlja v J Evropi (mediteran) nevarnost tudi za človeka. Obolenje je brez zdravljenja večinoma smrtno. Za psa - in človeka! Rezervoar je pes, prenašalec pa vrsta komarja. Gre za hudo kronično obolenje človeka, psa in nekaterih glodalcev! Mačke in ostale domače živali le redko zbolijo. V tem primeru se obolenje kaže le po spremembah na koži, a ni organskega značaja kot pri človeku in psu.

Po piku komarja prenašalca, se razvojne oblike lajšmanije naselijo v notranje organe – predvsem kostni mozeg, bezgavke, vranico, jetra in ledvica.

INKUBACIJSKA DOBA (doba, preden bolezen izbruhne) je zelo različna od 3 mesece pa do nekaj let ...

Prav tako so zelo različni KLINIČNI ZNAKI. Predvsem se pojavlja izguba apetita in hujšanje, spremembe na koži, bezgavkah, očeh, odpoved ledvic, krvavitev iz smrčka, šepanje in anemija. Občasno se lahko pri nekaterih psih pojavljata tudi driska in odpoved jeter. Spremembe na koži se večinoma kažejo kot mesta brez dlake s suhimi luskami. Pojavijo se običajno najprej na glavi in nato se širijo na ostale dele telesa. Nekatere živali lahko razvijejo tudi razjede, ki se pojavljajo predvsem na glavi in okončinah. Znaki se običajno razvijajo počasi.

DIAGNOZA: je najzaneslivejša, če opazimo parazite v razmazih kostnega mozga in bezgavk. Žal pa se dogaja, da je parazita težko opaziti – zlasti v vzorcu bezgavk, zato se poslužujemo pregleda krvi oz. seruma.

PO TERAPIJI so pogoste ponovitve obolenja, ne glede na način zdravljenja. Zdravljeni psi lahko ostanejo prenašalci obolenja tako na druge pse kot tudi na ljudi. Na okuženih območjih je priporočljiva zaščita pred komarji. Sosednje države kot so npr. Italija in Hrvaška, že precej poročajo o lajšmaniji pri psih, zato ob pojavu zgoraj opisanih znakov in ob dejstvu, da ste bili morebiti s psom bili kje v teh državah, lahko posumite tudi na to obolenje. Prisotna naj bi bila tudi v Sloveniji.

TESKI": http//www.teski.eu/

DEBELOST

Debelost

Prekomerna telesna teža lahko zelo poslabša kvaliteto življenja vašega psa in resno ogrozi njegovo zdravje ter skrajšuje njegovo življenjsko dobo. Zato pazimo, da svojega psa hranimo v mejah njegovih potreb glede na težo, pasmo in aktivnost.

Prekomerna debelost vpliva na:

• nastanek in poslabšanje artritisa,
• pretrganje križnih kolenskih vezi,
• vnetja kože,
• povečano tveganje za zaplete pri anesteziji in operativnih posegih,
• obolenja dihal (vključno s kolapsom sapnika),
• obolenja srčnožilnega sistema,
• sladkorno bolezen,
• inkontinenco, sečne kamne,
• težave v plodnosti, probleme ob porodu, itd..
• Prevelika telesna teža pri mladičih velikih pasem vodi v nastanek oz. poslabšanje kolčne displazije in povečano tveganje raka na mlečni žlezi.

Dejavniki, ki povečajo verjetnost debelosti so:

• Pasma (npr. labradorec,...)
• Drugi genetski dejavniki (trenutno še slabo raziskani)
• Starost (tveganje narašča z naraščanjem starosti psa)
• Spol (običajno se debelost bolj pojavlja pri psičkah zaradi drugačnega vpliva hormonov)
• Sterilizacija/kastracija (sterilizirani/kastrirani psi imajo večje tveganje za pojav debelosti, ki se tudi kaže zaradi vpliva spremenjenega delovanja hormonov; nekatere raziskave so pokazale, da je nagnjenost k debelosti manjša pri živalih steriliziranih pred starostjo 6 mesecev; pomemben primeren režim prehranjevanja, za vzdrževanje normalne telesne teže)
• Obolenja žlez z notranjim izločanjem (sladkorna bolezen, obolenja ščitnice in nadledvičnih žlez)
• Določena zdravila (predvsem kortikosteroidi in protiepileptična zdravila lahko povečajo apetit)
• Pomanjkanje gibanja
• Neprimerna prehrana
• Individualne lastnosti posameznega psa
• Življenjsko okolje

Primarna dejavnika za nastanek debelosti sta v večini primerov predvsem pomanjkanje gibanja in neprimerna prehrana. Največji problem predstavljajo lastniki sami - saj si nočejo priznati, da je njihov pes predebel. Če si to končno priznajo, pa imajo velikokrat težave s samodisciplino pri odmerjanju hrane, predvsem pa priboljškov. Večinoma sledi znan izgovor: »Pa saj moj kuža skoraj nič ne je.« Zavedajmo se, da pes ni kanta za hrano.

TESKI": http//www.teski.eu/

DIROFILARIA

Srčni črv - glista

Povzročitelj tega obolenja je parazit imenovan "Dirofilaria immitis". Za prenos in razvoj potrebuje prenašalca: KOMARJA (prenaša jo kar 70 vrst komarjev). Kot rezervoar ji služijo številne vrste domačih in divjih živali: volkovi, lisice, itd. Okužbi so podvrženi predvsem psi; manj mačke, dihurji in človek.

Gre za nitastega notranjega zajedavca bele barve, dolgega v povprečju 15 do 25 cm, ki naseljuje predvsem pljučne arterije in tudi srce. Od mesta pika komarja do srca pripotujejo ličinke imenovane "mikrofilarije" in sicer po krvnih žilah. Odrasle dirofilarije preživijo v psu 3 do 5 let. Samice v srcu proizvajajo nove mikrofilarije, ki se lahko v krvnem obtoku nahajajo od 2 do 18 mesecev in jih spet posesa komar ter prenese naprej. Te mikrofilarije v komarju dozorijo do stopnje, ki je primerna za okužbo novega gostitelja. Pravimo, da dozorijo.

Med najbolj nevarne predele v Sloveniji spada slovensko primorje, na Hrvaškem predvsem Istra in južna Dalmacija, poleg tega pa tudi sosednja Italija, Španija in večina drugih držav s toplejšo klimo.

Znaki obolenja so odvisni od števila zajedavcev, razvojnih oblik zajedavca, imunskega odgovora in stopnje aktivnosti gostitelja (psa, mačke, dihurja...) ter trajanja okužbe. Prisotnost MRTVIH odraslih zajedavcev lahko povzroči zelo hudo reakcijo, ki vodi tudi v smrt naše živali. Aktivnejši, bolj živahni psi prej pokažejo znake okužbe kot bolj umirjeni in manj aktivni psi. Bolj občutljivi na okužbo in tudi zdravljenje so manjši psi.

Pri psih se lahko ugotovi povzročitelja že pred nastopom kliničnih znakov, vendar običajno ne prej kot približno 5 – 6 mesecev po okužbi. Ker približno 20 % (po nekaterih podatkih tudi 30%) okuženih psov nima mikrofilarij v krvi, je najboljše opraviti antigenski test, saj je pregled krvi pod mikroskopom lahko lažno negativen. Kot dodatni testi specifičnim testom je priporočljiv tudi pregled krvi, urina in rentgenski posnetki prsnega koša.

Najpogostejši klinični znaki so: kašljanje (v izkašljani vsebini lahko opazimo tudi kri), hitrejše utrujanje po aktivnosti, povišana telesna temperatura, apatičnost, težje dihanje, izguba telesne teže, pomodrelost vidnih sluznic (dlesni, očesnih sluznic,...), krvavitve iz nosne votline, nezavesti in drugi znaki, ki se jačajo s stopnjo odpovedi srca. Kot že omenjeno, se te znake težje oz. kasneje opazi pri psih, ki niso ravno aktivni.

Zdravljenje je odvisno od znakov in stanja pacienta, stopnje okužbe, poškodb organov in morebitnih spremljajočih obolenj. Psi, ki nosijo v sebi veliko število odraslih zajedavcev, lahko po uporabi sredstev, ki ubijajo odrasle oblike zajedavca zaradi velikega števila mrtvih zajedavcev doživijo hudo reakcijo. Zaradi tega lahko tudi poginejo. Tako se navadno uporablja zdravilo, ki deluje na odrasle oblike v posebnem režimu odmerjanja, ki postopoma ubija odrasle zajedavce. Uporaba sredstev proti ličinkam (mikrofilarijam) je precej varnejša.

Vsekakor pa je najboljša preventiva z različnim režimom uporabe (pred/po izpostavitvi), ki jo lahko dobite pri veternarju. Gre za t.i. makrolide, med katere spadajo: ivermektin, milbemicin, oksim, moksidektin, selamektin,... Za trenutno razpoložljivost teh ali drugih sredstev se pozanimajte pri veterinarju.

TESKI": http//www.teski.eu/

PASJI UGRIZI

V tem članku se posvetimo pasjim ugrizom, ki so našim kosmatincem posledično prav tako nevarni kot ljudem - nam samim. Pasji ugriz je velikokrat pogosta vrsta poškodbe našega psa sploh, če v bližini potepuški psi tavajo naokrog spuščeni, brez nadzora. Tako večkrat prihaja do neželenih in žalostnih "borbenih" prizorov neenake moči.

Glede na videz rane lahko rečemo, da so ugrizne poškodbe v »tisoč in eni obliki«. Poglavitna lastnost pasjih ugrizov je ta, da se na površini kože vidijo lahko le manjše ''luknje'' ali praske. Pod kožo, ki je elastična (in se z zobom, ki jo je predrl tudi skladno premika) se lahko nahaja veliko večja poškodba ... kot npr. polomljena rebra, poškodbe notranjih organov in druge resne poškodbe. V primerih napada večjega oz. močnejšega psa na manjšega so pogoste poškodbe v obliki raztrganin sapnika in poškodbbe hrbtenice.

Kot pri vseh poškodbah in pogostejših obolenjih je zelo koristno, da je lastnik seznanjem z VEŠČINO DAJANJA PRVE POMOČI PSU. Sem spadajo veščine obvladovanja poškodovanega psa, poznavanje znakov šoka in drugih pomembnih znakov, ki so potencialno ogrožujoči za živjenje psa in tudi poznavanja postopkov oživljanja, imobilizacije ter oskrbe ran. V pomoč nam bo predvsem mobi številka dežurnega veterinarja. Ta bo lahko bo pomagal najprej z nasveti po telefonu, istočasno pa se bo med prevozom psa v ambulanto že lahko pripravil na takojšnje ukrepanje ob našem prihodu. Zapomnimo si tudi dejstvo, da se lahko glavni problemi pokažejo tudi šele po 12 – 24 urah!!! ... ko smo lahko že (zgrešeno) prepričani, da je z našim psom vse v redu češ, da ne potrebuje posebne oskrbe.

Veterinar bo pred natančno oskrbo rane - psa najprej po potrebi stabiliziral ... in nato temeljito pregledal. Velikokrat je potrebna kirurška razširitev rane, da se lahko primerno oceni in oskrbi poškodovana globlja tkiva in organe.

V večini primerov se ugrizne rane NE ZAPIRA (ne zašije) popolnoma. V tem primeru jo je namreč zelo težko razkužiti in bi se bakterije, ki jih nismo uspeli izprati in uničiti, pod popolnoma zaprto kožo nekontrolirano razmnoževale!!! Ugrizne rane so namreč močno kontaminirane, okužene – s slino, blatom, zemljo in drugo možno umazanijo. Kljub izpiranju, razkuževanju in kirurški obdelavi je v večini primerov zelo težko (oz. skoraj nemogoče) napraviti tako rano sterilno. Tako lastniki velikokrat dobimo iz veterinarske oskrbe domov psa, ki ima vstavljeno t.i. drenažo – cevko, skozi katero se izteka vse kar bi motilo normalen proces celjenja rane. Kljub temu se lahko v nekaterih primerih rana ali njen del predčasno zaraste (sploh pri obsežnejših poškodbah) in posledično povzroči nadaljnje probleme.

"TESKI": http://www.teski.eu/

ZASTRUPITEV

... S SREDSTVI PROTI GLODALCEM

Zastrupitev s raznimi sredstvi proti glodalcem predstavljajo precejšnjo nevarnost za domače živali. Pes lahko pride v stik s tovrstnimi strupi bodisi slučajno, bodisi preko »prijaznih« sosedov in drugih ljubiteljev naših kosmatincev.

STRUPENA SREDSTVA so za glodalce po sestavi različna. Najpogosteje se srečujemo z rodenticidi (kot imenujemo strupe proti podganam, mišim...), ki imajo antikoagulativne lastnosti, kar pomeni, da preprečujejo strjevanje krvi. Delujejo tako, da zmanjšujejo razpoložljivost vitamina K, ki je nujno potreben za normalne procese strjevanja krvi.

Ti strupi so nevarni tako za sesalce kot tudi za ptice. Pomembno je vedeti, da pride do zastrupitve s to vrsto strupa lahko tudi indirektno – preko zaužitja zastrupljenega glodalca!!! in ne le preko direktnega zaužitja samega strupa. V to skupino spada več različnih vrst snovi, ki jih lahko delimo na:

• Antikoagulante prve generacije (med njimi najbolj znan varfarin), kjer je za učinek potrebno večkratno zaužitje strupa
• Vmesne antikoagulante, ki povzročajo zastrupitev že pri manjšem številu strupenih »obrokov«
• Antikoagulante druge generacije, kjer za zastrupitev zadostuje enkratno zaužitje

Kot je razvidno iz navedenega predstavljajo antikoagulanti druge generacije največjo nevarnost za neciljne vrste živali – kot so ptice, naši psi, mačke in tudi druge živali (kot npr. govedo in drobnica). Novejši antikoagulanti imajo tudi podaljšano razpolovno dobo, kar pomeni podaljšano delovanje, ki zato seveda pomeni podaljšano borbo vas, vašega veterinarja in predvsem vašega psa za življenje.

Klinični znaki; take zastrupitve so različne oblike in stopnje krvavitev, vključno z anemijo, hematomi (s krvjo napolnjenimi bulami), izločanje krvi z blatom, kri v prsni votlini, krvavitve iz nosu, kri v urinu, kri v sprednji očesni kamrici, izkašljevanje krvi. Tako se pojavljajo znaki kot je šibkost, omotičnost, razni krči – kolike, spremenjeno otežkočeno, pohitreno dihanje, depresija in anoreksija. Ti znaki se lahko pojavijo še preden se opazi samo krvavitev.

Postavitev diagnoze; pri tovrstnih zastrupitvah se navadno postavi na osnovi lastnikovega pričanja o zaužitju mrtvega glodalca ali samega strupa. Možni drugi vzroki za masivne krvavitve so pa lahko tudi razna prirojena stanja, napake trombocitov (celic, ki skrbijo za strjevanje krvi) ali pasje erlihioze oz. anaplazmoze.

Za zdravljenje se kot antidot uporablja vitamin K. Poleg tega pa tudi transfuzije plazme ali krvi. Poleg tega spada med zdravljenje tudi ostala podporna terapija v odvisnosti od ostalih znakov.

Predvsem je pomembno, da do zastrupitve sploh ne pride! To pa poskrbimo lastniki sami tako, da imamo svoje pse pod nadzorom, da poskrbimo, da se ne hranijo z vsem možnim kar srečajo v okolici in da v primeru zaužitja strupa čim hitreje stopimo v kontakt z veterinarjem.

"TESKI": http://www.teski.eu/

Zastrupitev z Etilen Glikolom ...

... oz. ANTIFRIZOM

Etilen glikol v obliki antifriza je razmeroma lahko dostopen za pse. Poleg tega ima tudi psom prijeten sladek okus. Žal je smrten že v majhnih količinah. V antifrizu se etilen glikol nahaja v koncentraciji približno 95%. Ostali viri etilen glikola so tudi tekočine uporabljene v sončnih kolektorjih, določena oprema na drsališčih, nekatere zavorne tekočine in tekočine v menjalnikih.

Minimalna smrtna doza nerazredčenega etilen glikola je 4,4 ml/kg telesne teže. Le-ta se hitro vsrka iz prebavil v kri in že po 3 urah po zaužiju doseže svojo maksimalno koncentracijo v krvi. Približno 50% se ga nespremenjenega izloči preko ledvic, preostanek pa gre skozi postopek številnih oksidacijskih reakcij v jetrih in ledvicah, ki ima za rezultat številne strupene presnovke.

Znaki so odvisni od časa in odmerka po/pri zaužitju. Delimo jih na tiste, ki jih:

• povzroča nespremenjen etilen glikol
• povzročajo presnovki etilen glikola
  
  

ZNAKI ... Prvi znaki se pojavijo nenadoma in so podobni znakom zastrupitve z alkoholom (etanolom): bruhanje zaradi razdraženosti prebavil, povečano pitje in uriniranje ter živčni znaki (depresija centralnega živčnega sistema, otopelost, nekoordinirano gibanje, zmanjšani refleksi). Pri napredovanju depresije centralnega živčnega sistema, psi pijejo manj in posledica tega je dehidracija. Včasih izgleda, kot da si po približno 12 urah prehodno nekoliko opomorejo kar se znakov centralnega živčnega sistema tiče.

Akutna odpoved ledvic pri psih navadno nastopi približno med 36 in 72 urami. Znaki vključujejo omotičnost, anoreksijo, dehidracijo, bruhanje, drisko, razjede ustne votline, slinjenje, pohitreno dihanje ter možne krče in komo. Pri tipanju ledvenega dela se rada kaže bolečina. Če nihče ni opazil zaužitja etilen glikola, je postavitev diagnoze običajno težka zaradi podobnosti znakov drugim obolenjem centralnega živčevja, prebavil, poškodb, diabetesu in drugim stanjem. Izid zdravljenja je precej odvisen od časa, ki je pretekel od zaužitja in pričetkom terapije.

"TESKI": http://www.teski.eu/

ROZINE ... GROZDJE

Na žalost se ne ve ... zakaj veliko psov lahko brez posledic uživa rozine in grozdje, medtem, ko zaužitje grozdnih jagod ali rozin lahko pri nekaterih psih povzroči ODPOVED LEDVIC. Sam mehanizem toksičnosti še ni znan. Prizadeti psi razvijejo ledvično odpoved v 24 - 72 urah po zaužitju. Ocenjena količina grozdja, ki povzroča poškodbe ledvic je približno 32 g/ kg telesne teže oz. 11 - 30 g rozin/ kg telesne teže.

ZNAKI:

• Bruhanje in/ali driska v 6 – 12 urah po zaužitju
• Anoreksija, zaspanost, bolečine v trebuhu, šibkost, dehidracija, povečano pitje, tresenje

Po razvoju ledvične odpovedi večina psov bodisi umre bodisi je evtanaziranih.

"TESKI": http//www.teski.eu/