Povzročitelj tega obolenja je parazit imenovan "Dirofilaria immitis". Za prenos in razvoj potrebuje prenašalca: KOMARJA (prenaša jo kar 70 vrst komarjev). Kot rezervoar ji služijo številne vrste domačih in divjih živali: volkovi, lisice, itd. Okužbi so podvrženi predvsem psi; manj mačke, dihurji in človek.
Gre za nitastega notranjega zajedavca bele barve, dolgega v povprečju 15 do 25 cm, ki naseljuje predvsem pljučne arterije in tudi srce. Od mesta pika komarja do srca pripotujejo ličinke imenovane "mikrofilarije" in sicer po krvnih žilah. Odrasle dirofilarije preživijo v psu 3 do 5 let. Samice v srcu proizvajajo nove mikrofilarije, ki se lahko v krvnem obtoku nahajajo od 2 do 18 mesecev in jih spet posesa komar ter prenese naprej. Te mikrofilarije v komarju dozorijo do stopnje, ki je primerna za okužbo novega gostitelja. Pravimo, da dozorijo.
Med najbolj nevarne predele v Sloveniji spada slovensko primorje, na Hrvaškem predvsem Istra in južna Dalmacija, poleg tega pa tudi sosednja Italija, Španija in večina drugih držav s toplejšo klimo.
Znaki obolenja so odvisni od števila zajedavcev, razvojnih oblik zajedavca, imunskega odgovora in stopnje aktivnosti gostitelja (psa, mačke, dihurja...) ter trajanja okužbe. Prisotnost MRTVIH odraslih zajedavcev lahko povzroči zelo hudo reakcijo, ki vodi tudi v smrt naše živali. Aktivnejši, bolj živahni psi prej pokažejo znake okužbe kot bolj umirjeni in manj aktivni psi. Bolj občutljivi na okužbo in tudi zdravljenje so manjši psi.
Pri psih se lahko ugotovi povzročitelja že pred nastopom kliničnih znakov, vendar običajno ne prej kot približno 5 – 6 mesecev po okužbi. Ker približno 20 % (po nekaterih podatkih tudi 30%) okuženih psov nima mikrofilarij v krvi, je najboljše opraviti antigenski test, saj je pregled krvi pod mikroskopom lahko lažno negativen. Kot dodatni testi specifičnim testom je priporočljiv tudi pregled krvi, urina in rentgenski posnetki prsnega koša.
Najpogostejši klinični znaki so: kašljanje (v izkašljani vsebini lahko opazimo tudi kri), hitrejše utrujanje po aktivnosti, povišana telesna temperatura, apatičnost, težje dihanje, izguba telesne teže, pomodrelost vidnih sluznic (dlesni, očesnih sluznic,...), krvavitve iz nosne votline, nezavesti in drugi znaki, ki se jačajo s stopnjo odpovedi srca. Kot že omenjeno, se te znake težje oz. kasneje opazi pri psih, ki niso ravno aktivni.
Zdravljenje je odvisno od znakov in stanja pacienta, stopnje okužbe, poškodb organov in morebitnih spremljajočih obolenj. Psi, ki nosijo v sebi veliko število odraslih zajedavcev, lahko po uporabi sredstev, ki ubijajo odrasle oblike zajedavca zaradi velikega števila mrtvih zajedavcev doživijo hudo reakcijo. Zaradi tega lahko tudi poginejo. Tako se navadno uporablja zdravilo, ki deluje na odrasle oblike v posebnem režimu odmerjanja, ki postopoma ubija odrasle zajedavce. Uporaba sredstev proti ličinkam (mikrofilarijam) je precej varnejša.
Vsekakor pa je najboljša preventiva z različnim režimom uporabe (pred/po izpostavitvi), ki jo lahko dobite pri veternarju. Gre za t.i. makrolide, med katere spadajo: ivermektin, milbemicin, oksim, moksidektin, selamektin,... Za trenutno razpoložljivost teh ali drugih sredstev se pozanimajte pri veterinarju.
TESKI": http//www.teski.eu/
